Kaj je olje črne kumine?

Olje črne kumine pridobivajo iz majhnih črnih semen rastline Nigella sativa, ki izvira iz jugozahodne Azije, Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Bogato je z esencialnimi maščobnimi kislinami, antioksidanti, vitamini (zlasti vitaminom E) in bioaktivnimi spojinami, kot je timokinon. Prav timokinon je glavna sestavina, ki mu pripisujejo protivnetne, imunomodulatorne in antialergijske učinke.

Alergije in olje črne kumine

Alergije nastanejo, ko imunski sistem pretirano reagira na sicer neškodljive snovi, kot so cvetni prah, pršice ali hrana. Simptomi, kot so kihanje, srbenje, izcedek iz nosu ali celo astma, so pogosto posledica sproščanja histamina in vnetnih procesov v telesu. Raziskave kažejo, da lahko olje črne kumine pomaga ublažiti te simptome. Študija je pokazala, da so bolniki z alergijskim rinitisom, ki so jemali olje črne kumine, poročali o znatnem izboljšanju simptomov, kot so zamašen nos in kihanje, v primerjavi s kontrolno skupino. Timokinon naj bi deloval kot naravni antihistaminik, saj zavira sproščanje histamina iz mastocitov – celic, ki igrajo ključno vlogo pri alergijskih reakcijah.

Poleg tega ima olje črne kumine močne protivnetne lastnosti, ki lahko zmanjšajo vnetje dihalnih poti pri astmatikih. V klinični študiji so bolniki z astmo, ki so uživali olje črne kumine, pokazali izboljšano pljučno funkcijo in manj potrebe po zdravilih.

Avtoimunske bolezni in imunomodulacija

Avtoimunske bolezni, kot so revmatoidni artritis, lupus ali multipla skleroza, nastanejo, ko imunski sistem napade lastna tkiva. Olje črne kumine bi lahko imelo vlogo pri uravnavanju imunskega sistema, kar je ključno za obvladovanje teh stanj.

Timokinon in druge spojine v olju naj bi vplivale na ravnovesje med pro-vnetnimi in protivnetnimi citokini – signalnimi molekulami imunskega sistema. Študija na živalih je pokazala, da olje črne kumine zmanjšuje vnetne markerje pri miših z induciranim artritisom, kar nakazuje potencialno korist pri ljudeh z revmatoidnim artritisom.

Poleg tega nekateri raziskovalci menijo, da olje črne kumine krepi delovanje T-regulatornih celic, ki pomagajo preprečevati prekomerne imunske odzive. To bi lahko bilo še posebej koristno pri boleznih, kot je Hashimotov tiroiditis ali vnetna črevesna bolezen.

Kako uporabljati olje črne kumine?

Olje črne kumine je na voljo v tekoči obliki ali kapsulah. Priporočeni odmerek se razlikuje glede na namen uporabe, vendar se običajno giblje med 1–2 čajnima žličkama na dan za odrasle. Pred uporabo se je priporočljivo posvetovati z zdravnikom, zlasti če jemljete zdravila ali imate kronične bolezni, saj lahko olje vpliva na delovanje nekaterih zdravil (npr. za zniževanje krvnega sladkorja ali redčenje krvi). Pomembno je tudi izbrati kakovostno, hladno stisnjeno olje, saj ohranja največ bioaktivnih spojin. Nekateri ga uživajo samostojno, drugi ga mešajo z medom ali dodajajo v hrano zaradi rahlo grenkega okusa.

Olje črne kumine ponuja obetaven naravni pristop k obvladovanju alergij in avtoimunskih bolezni zaradi svojih protivnetnih, antihistaminskih in imunomodulatornih lastnosti. Čeprav znanstvene raziskave še niso povsem zaključene, so dosedanji rezultati spodbudni. V kombinaciji z zdravim življenjskim slogom in po posvetu z zdravnikom lahko postane dragocen zaveznik v boju proti tem pogostim zdravstvenim težavam.

The post Olje črne kumine v boju proti alergijam in avtoimunskim boleznim appeared first on Supermami.

Iz hrane dobimo 3 osnovna mikro hrani kot so beljakovine, ogljikovi hidrati in maščobe in pa seveda še ostala kot so železo razni vitamini, vlaknine in tako dalje. Te mikrohranila se nahajajo v različni hrani na primer hrana bogata z beljakovinami (piščančje meso, ribe, rdeče meso, jajca, različni oreščki), hrana bogata z ogljikovimi hidrati ( žitarice vseh vrst, ovseni kosmiči, riž, testenine), maščobe so prisotne v veliki količine hrane kar je pa pomenbno pa je to da uživamo ne nasičene maščobne kisline, ki pa jih najdemo v ( vseh vrst oreščkov, olivno olje, olje makedamije…). Seveda pa vsa te mikro hranila lahko pridobimo tudi iz športnih dodatkov k prehrani, to pa so: beljakovinski praški oziroma proteini, razni praški ogljikovih hidratov, različne vrste vitaminov in mineralov in še bi lahko našteveli. 

Največkrat uporabljeni praški izmed naštetih so proteini. Ti lahko nadomestijo prav vsak naš obrok. Vsebujejo beljakovine (sirotko), ki jo telo nujno potrebuje. Glede na to, da proteini sami niso dobri, so jim dodani tudi arome oziroma okusi (čokolada, vanilija…). Proteine lahko pojemo skupaj zmešane z vodo ali mlekom, lahko pa jih dodamo med hrano. Večino ljudi misli, da so proteini umetna hrana, ki je škodljiva človeku. Pravzaprav so enaka ostalim beljakovinam, ki jih pripravimo doma, le da so malo bolj predelani, da se ne pokvarijo tako hitro ter da so bolj učinkoviti.

The post Športna prehrana appeared first on Supermami.

Razprava o vprašanju GSO je v zadnjem obdobju spet intenzivnejša tudi zaradi pobude (podkrepljene s peticijo, ki jo lahko podpišete na spletu) za začasno prepoved namernega sproščanja gensko spremenjenih rastlin v okolje do dejanske uveljavitve zakona o gojenju GSO. Problem je namreč v tem, da zakon o soobstoju GSO z ostalimi kmetijskimi rastlinami, že pol leta čaka na odobritev v EU (zastavljen naj bi bil preveč restriktivno do GSO) in tako v Sloveniji to področje ostaja neurejeno.

GSO odpirajo vprašanja na večih občutljivih področjih, kot so: varstvo okolja, ohranjanje biotske raznovrstnosti, zdravje ljudi in živih bitij nasploh, gospodarstvo, socialni vidik in seveda eticni, filozofski in duhovni vidik.

Glavne nevarnosti GSO so naslednje:

• sprememb genoma se ne da nadzirati, ker so nenapovedljive in neobvladljive;
• genska sprememba lahko oživi latentne (speče) viruse;
• lahko prihaja do horizontalnega prenosa genov med vrstami, predvsem bakterijami, kar lahko sproži novokomponirani patogeni mikrob, ki lahko povzroči globalno pandemijo;
• vnešeni geni lahko aktivirajo speče rakotvorne gene;
• GSO poljščine, ki so odporne na določen herbicid, povečujejo njegovo porabo;
• GSO poljščine, ki imajo insekticidno delovanje, sprožajo odpornost škodljivcev;
• ogrožanje biotske raznovrstnosti;
• ogrožanje ravnovesja v prehranjevalnih verigah ter zdravja cloveka in živali;
• neznani vplivi na zdravje ljudi, živali in rastlin, zaradi dolgorocnih posledic, ki jih danes zaradi nezadostne in necelovite raziskanosti vpliva genske tehnologije na živi svet ne moremo predvideti in izključiti;
• uporaba gensko spremenjenih organizmov je razmeroma nova, zato je težko govoriti o zadostnih izkušnjah v zvezi z namernim sproščanjem določenega GSO v določen ekosistem.
GSO so evolucijski tujki in jih moramo obravnavati kot bitja z drugeg
Znanost se čudi dejstvu, da večina ljudi v Evropi še vedno zavrača GSO in se ne pustijo prepričati znanstvenim argumentom, ki naj bi nesporno dokazovali, da je strah pred GSO odveč. Zaradi nerazumevanja etičnih zadržkov do GSO, je sedaj s strani zagovornikov postalo popularno to zavračanje pripisovati nevednosti, češ, GSO zavračajo v glavnem tisti, ki mislijo, da v ekološko in konvencionalno pridelani hrani sploh ni genov.

To, kar nekateri vodilni slovenski zagovorniki GSO imenujejo religiozno čaščenje narave, je le osnovno spoštovanje narave. In ravno izhajanje iz tega osnovnega spoštovanja narave budi željo po čimbolj naravni hrani, hrani, kot smo jo nekoč že imeli in je bilo samoumevno, da je taka – ekološko pridelani hrani.

Tu pa se pojavi eden izmed glavnih problemov, na katerega opozarjajo nasprotniki GSO. Soobstoj ekološko pridelane hrane in gensko spremenjene hrane v Sloveniji dolgoročno zaradi razdrobljenosti in majhnosti kmetij praktično ni mogoč. Tveganje je preveliko in škoda nepovratna (vse pogosteje namreč prihaja do neželenega onesnaževanja običajnih in ekoloških posevkov z GSO). Zakaj se ne bi (enkrat za spremembo) Slovenija opogumila in brez strahu pred EU ponosno potrudila postati še ena evropska država brez GSO s čim višjim deležem ekološko pridelane hrane? Že v šestih evropskih državah območja brez GSO pokrivajo skoraj celo državo – Grčija, Švica in Avstrija pa so prve tri države v Evropi, ki so v celoti brez GSO.

Naivno in naduto je verjeti, da nam bo s pomočjo genske tehnologije uspelo biti pametnejši od narave in kreirati boljšo hrano, kot je ta, ki jo je narava razvijala in prilagajala skozi vso dosedanjo evolucijo in jo žal v zadnjih nekaj desetletjih intenzivno zastrupljamo.

Trditve, da se genska tehnologija v bistvu ne razlikuje od klasičnega žlahtnjenja rastlin in da posebne izkušnje zato niso potrebne, so zavajujoče, saj z gensko tehnologijo prestopamo naravne omejitve ne le med različnimi vrstami, temveč tudi med kraljestvi živih bitij (npr. prenos genov bakterij, živali, človeka v rastline).

Zavedati pa se je treba tudi, da se danes za obvladovanje svetovnega prehranskega trga bori pet velikih farmacevtskih multinacionalk: Novartis (lastnik Leka), Aventis, Monsanto, Astra Zeneca in Du Pont/Pioneer. Ti so vodilni prodajalci semen, gnojil, pesticidov in zdravil. Krog je tako sklenjen. Če hočejo prodati dovolj zdravil, ljudje ne smejo biti preveč zdravi – zaželeno je, da so »ravno prav bolni«. Zato je težko verjeti v dobre namene teh velikih korporacij. Njihovo ključno gonilo – čim večji dobiček – se ne meni za dolgoročne posledice morebitnih negativnih učinkov GSO na naše zdravje.

Znanost, ki je v primeru genske tehnologije obilno financirana s strani teh multinacionalk, pa ravno zato potrebuje etični nadzor in omejitve družbe, da ne bo usodno prekoračila meja, ki jih narava še prenese.

Odločiti se moramo torej v katero smer bo šla Slovenija. Bomo popustili pritiskom velikih korporacij in njihovemu vsiljevanju GSO ali se bomo usmerili v povečevanje deleža ekološko pridelane hrane? Si res želimo eksperimentirati na naših otrocih ali jim nuditi možnost, da vendarle še okusijo podobno hrano, kot smo jo jedli sami kot otroci?

Bomo res dopustili, da bi o naši prihodnosti in predvsem o prihodnosti naših otrok odločale dobička željne multinacionalke?

Napisal: Janez Dolinšek

Uredila: PV
Članek je bil objavljen v reviji SuperMAMI, maj 2008.

——————————————————————————————-

Janez Dolinšek

Sem optimist, pacifist in realističen idealist, ki še vedno verjamem v možnost spreminjanja in izboljšanja tega sveta, k čemur želim prispevati po svojih najboljših močeh. Trudim se živeti in prehranjevati čim bolj zdravo, naravno in sočutno. Ni me strah niti sram pokazati svojih čustev in z vsakim dnem bolj se želim zavedati, da sem najprej duhovno, šele nato materialno bitje. Verjamem v iskrenost, resnico, prijaznost in predvsem v ljubezen kot gonilno silo na edinstveni poti mojega življenja.

Podobni članki:
PUSTOLOVŠČINA SREDI ZELENIH GRIČEV
Foto natečaj: Otrok in plodovi narave!
V šolo hodi otrok in ne starši!
 

The post Gensko spremenjeni organizmi na našem krožniku? appeared first on Supermami.

Inki so imeli kvinojo zaradi vsestranskosti in izrednega bogastva hranljivih snovi za sveto rastlino in so dosledno uporabljali vse njene dele – zrnje so mleli v moko, liste so uporabljali kot zelenjavo, stebla pa so jim služila za kurjavo. Imenovali so jo »chisaya mama«, kar pomeni mati vseh semen in vsako leto ob solsticiju je inkovski poglavar z zlato žlico posejal prva semena. Žal pa so španski kolonisti ob osvajanju in pokristjanjevanju Južne Amerike ravno zaradi izrednega pomena in posebnega statusa, ki ga je imela za tedanja ljudstva, kvinojo popolnoma prepovedali in povzročili, da je še dolgo zatem ostala pozabljena in nepoznana v ostalih delih sveta. Tako jo v ZDA, Kanadi in Evropi poznamo šele od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Še vedno pa so največje pridelovalke kvinoje države, od koder izvira – Peru, Bolivija, Ekvador in Čile. 

Kvinoja uspeva tudi v zelo slabih razmerah z malo dežja, intenzivno vročino in na zelo visokih nadmorskih višinah (tudi do 4000 metrov). Zaradi naštetih lastnosti je tudi zelo primerna za ekološko pridelavo. Botanično sicer ne spada med žita, a se po uporabi vseeno uvršča mednje – je nekakšna psevdožitarica. Kot rastlina spominja na špinačo (s katero je tudi v sorodu), le da zraste višje in ustvari velike glave s semeni, ki po videzu še najbolj spominjajo na proseno kašo ali sezam.

Po vsebnosti hranljivih snovi pa je kvinoja naravnost izjemna. Seme namreč vsebuje več beljakovin (12 – 18%) in manj ogljikovih hidratov kot katerokoli drugo živilo. In kar je še večja redkost, vsebuje vseh 9 esencialnih aminokislin v skoraj idealnem razmerju. Še posebej veliko vsebuje aminokisline lizin, ki je ključna za obnavljanje in celjenje tkiva, vsebuje pa tudi veliko kalcija (skoraj štirikrat več kot npr. pšenica), železa (pol več kot špinača), magnezija, mangana, fosforja, bakra, natrija, kalija, cinka in vitamine E, B6, niacin, tiamin, folno kislino ter še nekatere druge. 

Zelo pomembna prednost kvinoje pred ostalimi žiti je tudi to, da ne vsebuje glutena in je tako zelo primerna in priporočljiva tudi za vse, ki so alergični na gluten.

Seme kvinoje je obdano s saponinom, ki služi kot naravna obramba pred škodljivci, zaradi česar je kvinojo pred uporabo potrebno dobro sprati z vročo vodo. Priprava je zelo enostavna. V 2,5-kratni količini vode jo 15 do 20 minut kuhamo na zmernem ognju in nato pokrito pustimo še kakšnih 5 minut, da nabrekne do konca. Uporabnost tako pripravljene kvinoje je omejena le z vašo domišljijo. Lahko jo jeste z zelenjavnimi omakami, v solati, kot sestavino zdravih sladic ipd.. Semena kvinoje tudi zelo hitro vzkalijo (v kozarcu čiste vode se kaljenje začne že po dveh do štirih urah), s čimer se vsebnost hranljivih snovi le še potencira.

Kvinojo lahko kupite v trgovinah z zdravo prehrano in tudi že v nekaterih večjih trgovskih centrih. Večinoma se dobi ekološko pridelana, kakršna je seveda tudi najbolj priporočljiva.

Sam kvinojo največkrat jem v solati, ki je odlična kombinacija ohranjenih vitaminov, mineralov in aktivnih encimov presne zelenjave ter nasitnosti in izjemno visoke beljakovinske vrednosti kuhane kvinoje.

Recept:
KVINOJINA BOGATA SOLATA

Pripravim jo po naslednjem receptu (za 2 osebi):

–    250 g skuhane in ohlajene kvinoje
–    6 – 8 srednje velikih paradižnikov (v tem obdobju po možnosti domačih)
–    2 srednje veliki papriki
–    1 manjša čebula
–    cca. 10 izkoščičenih oliv
–    pest graha in pest koruze (po želji)
–    nekaj kapljic hladno stisnjenega olivnega olja
–    nekaj pljuskov jabolčnega kisa

Najprej skuhate in vsaj malo ohladite kvinojo (da preveč vroča ne uniči oz. zniža vsebnosti hranljivih snovi presne zelenjave). Paradižnike, papriko in čebulo že med kuhanjem lahko začnete rezati na manjše koščke, nato nasekljate še izkoščičene olive in po želji dodate pest graha ter pest koruze (kupi se tudi odlična že pripravljena na pari kuhana mediteranska mešanica oliv, graha in koruze, ki vam bo še skrajšala čas priprave). Nato vse skupaj zmešate z nekaj kapljicami hladno stisnjenega olivnega olja ter nekaj pljuski jabolčnega kisa in izvrstna ter nasitna solata je pripravljena. Seveda sestavine lahko prilagodite svojemu okusu – še kaj dodate ali kaj izpustite, tako da vam bo solata čimbolj »pisana na kožo«. Pa dober tek!

Spoznajte torej seme prihodnosti – kvinojo in ji dajte možnost v svoji prehrani. Zagotovo vam ne bo žal!

Pripravil: Janez Dolinšek
Uredila: PV

Članek je bil objavljen v reviji SuperMAMI, september 2008.

—————————————————————————————–

Janez Dolinšek

Sem optimist, pacifist in realističen idealist, ki še vedno verjamem v možnost spreminjanja in izboljšanja tega sveta, k čemur želim prispevati po svojih najboljših močeh. Trudim se živeti in prehranjevati čim bolj zdravo, naravno in sočutno. Ni me strah niti sram pokazati svojih čustev in z vsakim dnem bolj se želim zavedati, da sem najprej duhovno, šele nato materialno bitje. Verjamem v iskrenost, resnico, prijaznost in predvsem v ljubezen kot gonilno silo na edinstveni poti mojega življenja.

Podobni članki:
Sodelujte v reviji superMAMI!
Praznovanje 60 letnice Živalskega vrta Ljubljana
Vabilo na predavanje mag. ROMANA VODEBA
 

The post SuperMAMI zdravo je: KVINOJA appeared first on Supermami.

RECEPT: SOLATA in PIRE S TOPINAMBURJEM IN ČEMAŽEM

Za to slastno divjo solato ali pire potrebujete:

– 5-10 topinamburjev (odvisno od velikosti posameznih gomoljev), naribanih na koleščke
– pest, dve ali več (odvisno kako močen okus želite) na drobno nasekljanega čemaža
– pest špinače ali na drobno nasekljanega regrata
– malo peteršilja
– zmečkan avokado
– poljubno število cvetov trobentic (nekaj za v solato, malo pa jih pustite še za dekoracijo)

Navedene količine zadostujejo za do 2 osebi. Vse sestavine zmešajte med sabo, okrasite s trobenticami in dober tek!

Janez Dolinšek, super MAMI

Podobni članki:
Sodelujte v reviji superMAMI!
Praznovanje 60 letnice Živalskega vrta Ljubljana
Vabilo na predavanje mag. ROMANA VODEBA
 

The post Recept s topinamburjem appeared first on Supermami.

Navadnemu regratu (lat. Taraxacum officinale) se v angleščini reče dandelion – beseda pa izhaja iz francoskega izraza dent-de-lion in pomeni levji zob, kar se seveda nanaša na regratove nazobčane liste. Pri nas ga najbolj množično nabiramo marca in aprila. Ko nato začne cveteti in listi postanejo bolj grenki, je dobro vedeti, da so užitni in v prehrani uporabni tudi cvetni koški z rumenimi cvetovi in da so listi užitni še tudi ob cvetenju ter po njem, če vam le niso pregrenki.

Pri regratu je torej uporabna cela rastlina, vendar pa se nadzemni del in korenina v glavnem nabirata pred cvetenjem, cvetni koški pa seveda v času cvetenja. Raste po travnikih, pašnikih, ob poteh, ob ograjah, na zelenicah, na zapuščenih vrtovih in na njivah. Idealno bi bilo, da bi ga nabirali daleč stran od prometnic in najmanj tri tedne po zadnjem gnojenju z umetnimi gnojili. Ker zna biti to včasih težko, ga vsekakor dobro sperite in umijte, vendar pa ga v vodi ne namakajte, ker se bo tako kar nekaj vitaminov in mineralov izgubilo.

Vsi deli regrata vsebujejo mlečni sok, ki je najbolj zdravilen del rastline. Zdravilnih učinkov regrata pa je res veliko. Naj izpostavim nekaj najbolj znanih:

– močno (o)krepi organizem;
– spodbuja prebavo in presnovo;

– spodbuja delovanje jeter, ledvic in drugih žlez;
– razstruplja kri, zaradi česar se ga uporablja pri protinu, revmatizmu, škrofulozi, kožnih ekcemih, lišajih, akutnih oteklinah, čirih, krvnih boleznih, tolščavosti, starostnih pojavih, neješčnosti itd.

Regrat namreč vsebuje zelo veliko železa, kalcija, vitamina A in C (vseh štirih več kot npr. špinača). 100 gramov surovega regrata naj bi tako predstavljalo kar 20 odstotkov dnevnih potreb po vitaminu A, 58 odstotkov po vitaminu C, 19 odstotkov po kalciju in 17 odstotkov po železu (dnevne potrebe so osnovane na predvidenem dnevnem zaužitju 2000 kalorij). Poleg beta karotena in omenjenih mineralov pa regrat vsebuje še nekatere karotenoide, flavonoide, grenčine, vitamine, rudnine in druge snovi.

Pri regratu je uporabna cela rastlina, vendar pa se nadzemni del in korenina v glavnem nabirata pred cvetenjem, cvetni koški pa seveda v času cvetenja.

Upam, da vas je vse omenjeno prepričalo, da regrat na vsak način obilno vključite v svoje pomladanske jedilnike. Načinov, kako ga pripraviti, je res mnogo. Najbolj znana in pogosta je seveda priprava regrata v solati, pri čemer tej solati seveda lahko dodajate poljubne sestavine. Regrat lahko tudi sočite in/ali iz njega delate različne smoothije. Ker vam bodo sokovi in/ali smoothiji samo iz regrata verjetno (pre)grenki, jih lahko kombinirate s kakšnim sladkim sadjem ali zelenjavo (pomarančami, banano, korenjem). Regrat lahko tudi posušite in ga shranite za čaj ali pa ga svežega nasekljate, namočite za nekaj ur, precedite in dobite zdrav hladen regratov napitek. Vsekakor ga je najbolje zaužiti presnega, ker bodo le tako v polnosti prišle do izraza vse njegove zdravilne lastnosti.

Ob tem naj omenim še nekaj, kar pri uživanju hrane na splošno premalo upoštevamo in je tudi pogosta napaka pri uživanju regrata. In sicer, da ga premalo prežvečimo, preden ga pogoltnemo. V slini so namreč encimi, ki pomenijo začetek prebavno-presnovnega procesa, in zelo pomembno je, da jim omogočimo opravljati njihovo nalogo. In to je treba upoštevati tudi pri morebitnem pitju smoothijev, kjer nas še bolj mika, da bi jih pili kar kot vodo ali sok, vendar s tem preskočimo ta prvi korak. Če regrat jeste, ga torej dobro prežvečite (tako se vam tudi ne bo zatikal v grlu), če pa ga pijete, pa ga še malo »žvrkljajte« po ustih in tako poskrbite za njegovo čim bolj optimalno prebavo in presnovo ter čim boljši izkoristek njegovih hranljivih snovi.

Pa dober tek!

Napisal: Janez Dolinšek

www.PresniSvet.net

Uredila: PV

Članek je bil objavljen v reviji SuperMAMI, april 2008.

———————————————————————————-

Janez Dolinšek

Sem optimist, pacifist in realističen idealist, ki še vedno verjamem v možnost spreminjanja in izboljšanja tega sveta, k čemur želim prispevati po svojih najboljših močeh. Trudim se živeti in prehranjevati čim bolj zdravo, naravno in sočutno. Ni me strah niti sram pokazati svojih čustev in z vsakim dnem bolj se želim zavedati, da sem najprej duhovno, šele nato materialno bitje. Verjamem v iskrenost, resnico, prijaznost in predvsem v ljubezen kot gonilno silo na edinstveni poti mojega življenja.

Podobni članki:

Sodelujte v reviji superMAMI!

Praznovanje 60 letnice Živalskega vrta Ljubljana
Vabilo na predavanje mag. ROMANA VODEBA

The post SuperMAMI na vrtu: REGRAT (Taraxacum officinale) appeared first on Supermami.