Gensko spremenjeni organizmi

Gensko spremenjeni organizmi na našem krožniku?

Gensko spremenjeni organizmi (GSO) se nezadržno širijo tudi v evropski prostor in prišel je čas, da se tudi v Sloveniji odločimo, ali jih želimo na naših poljih, na naših krožnikih in v naših telesih, ali bi raje uživali čimbolj ekološko pridelano hrano.

Razprava o vprašanju GSO je v zadnjem obdobju spet intenzivnejša tudi zaradi pobude (podkrepljene s peticijo, ki jo lahko podpišete na spletu) za začasno prepoved namernega sproščanja gensko spremenjenih rastlin v okolje do dejanske uveljavitve zakona o gojenju GSO. Problem je namreč v tem, da zakon o soobstoju GSO z ostalimi kmetijskimi rastlinami, že pol leta čaka na odobritev v EU (zastavljen naj bi bil preveč restriktivno do GSO) in tako v Sloveniji to področje ostaja neurejeno.

GSO odpirajo vprašanja na večih občutljivih področjih, kot so: varstvo okolja, ohranjanje biotske raznovrstnosti, zdravje ljudi in živih bitij nasploh, gospodarstvo, socialni vidik in seveda eticni, filozofski in duhovni vidik.

Glavne nevarnosti GSO so naslednje:

• sprememb genoma se ne da nadzirati, ker so nenapovedljive in neobvladljive;
• genska sprememba lahko oživi latentne (speče) viruse;
• lahko prihaja do horizontalnega prenosa genov med vrstami, predvsem bakterijami, kar lahko sproži novokomponirani patogeni mikrob, ki lahko povzroči globalno pandemijo;
• vnešeni geni lahko aktivirajo speče rakotvorne gene;
• GSO poljščine, ki so odporne na določen herbicid, povečujejo njegovo porabo;
• GSO poljščine, ki imajo insekticidno delovanje, sprožajo odpornost škodljivcev;
• ogrožanje biotske raznovrstnosti;
• ogrožanje ravnovesja v prehranjevalnih verigah ter zdravja cloveka in živali;
• neznani vplivi na zdravje ljudi, živali in rastlin, zaradi dolgorocnih posledic, ki jih danes zaradi nezadostne in necelovite raziskanosti vpliva genske tehnologije na živi svet ne moremo predvideti in izključiti;
• uporaba gensko spremenjenih organizmov je razmeroma nova, zato je težko govoriti o zadostnih izkušnjah v zvezi z namernim sproščanjem določenega GSO v določen ekosistem.
GSO so evolucijski tujki in jih moramo obravnavati kot bitja z drugeg
Znanost se čudi dejstvu, da večina ljudi v Evropi še vedno zavrača GSO in se ne pustijo prepričati znanstvenim argumentom, ki naj bi nesporno dokazovali, da je strah pred GSO odveč. Zaradi nerazumevanja etičnih zadržkov do GSO, je sedaj s strani zagovornikov postalo popularno to zavračanje pripisovati nevednosti, češ, GSO zavračajo v glavnem tisti, ki mislijo, da v ekološko in konvencionalno pridelani hrani sploh ni genov.

To, kar nekateri vodilni slovenski zagovorniki GSO imenujejo religiozno čaščenje narave, je le osnovno spoštovanje narave. In ravno izhajanje iz tega osnovnega spoštovanja narave budi željo po čimbolj naravni hrani, hrani, kot smo jo nekoč že imeli in je bilo samoumevno, da je taka – ekološko pridelani hrani.

Tu pa se pojavi eden izmed glavnih problemov, na katerega opozarjajo nasprotniki GSO. Soobstoj ekološko pridelane hrane in gensko spremenjene hrane v Sloveniji dolgoročno zaradi razdrobljenosti in majhnosti kmetij praktično ni mogoč. Tveganje je preveliko in škoda nepovratna (vse pogosteje namreč prihaja do neželenega onesnaževanja običajnih in ekoloških posevkov z GSO). Zakaj se ne bi (enkrat za spremembo) Slovenija opogumila in brez strahu pred EU ponosno potrudila postati še ena evropska država brez GSO s čim višjim deležem ekološko pridelane hrane? Že v šestih evropskih državah območja brez GSO pokrivajo skoraj celo državo – Grčija, Švica in Avstrija pa so prve tri države v Evropi, ki so v celoti brez GSO.

Naivno in naduto je verjeti, da nam bo s pomočjo genske tehnologije uspelo biti pametnejši od narave in kreirati boljšo hrano, kot je ta, ki jo je narava razvijala in prilagajala skozi vso dosedanjo evolucijo in jo žal v zadnjih nekaj desetletjih intenzivno zastrupljamo.

Trditve, da se genska tehnologija v bistvu ne razlikuje od klasičnega žlahtnjenja rastlin in da posebne izkušnje zato niso potrebne, so zavajujoče, saj z gensko tehnologijo prestopamo naravne omejitve ne le med različnimi vrstami, temveč tudi med kraljestvi živih bitij (npr. prenos genov bakterij, živali, človeka v rastline).

Zavedati pa se je treba tudi, da se danes za obvladovanje svetovnega prehranskega trga bori pet velikih farmacevtskih multinacionalk: Novartis (lastnik Leka), Aventis, Monsanto, Astra Zeneca in Du Pont/Pioneer. Ti so vodilni prodajalci semen, gnojil, pesticidov in zdravil. Krog je tako sklenjen. Če hočejo prodati dovolj zdravil, ljudje ne smejo biti preveč zdravi – zaželeno je, da so »ravno prav bolni«. Zato je težko verjeti v dobre namene teh velikih korporacij. Njihovo ključno gonilo – čim večji dobiček – se ne meni za dolgoročne posledice morebitnih negativnih učinkov GSO na naše zdravje.

Znanost, ki je v primeru genske tehnologije obilno financirana s strani teh multinacionalk, pa ravno zato potrebuje etični nadzor in omejitve družbe, da ne bo usodno prekoračila meja, ki jih narava še prenese.

Odločiti se moramo torej v katero smer bo šla Slovenija. Bomo popustili pritiskom velikih korporacij in njihovemu vsiljevanju GSO ali se bomo usmerili v povečevanje deleža ekološko pridelane hrane? Si res želimo eksperimentirati na naših otrocih ali jim nuditi možnost, da vendarle še okusijo podobno hrano, kot smo jo jedli sami kot otroci?

Bomo res dopustili, da bi o naši prihodnosti in predvsem o prihodnosti naših otrok odločale dobička željne multinacionalke?

Napisal: Janez Dolinšek

Uredila: PV
Članek je bil objavljen v reviji SuperMAMI, maj 2008.

——————————————————————————————-

Janez Dolinšek

Sem optimist, pacifist in realističen idealist, ki še vedno verjamem v možnost spreminjanja in izboljšanja tega sveta, k čemur želim prispevati po svojih najboljših močeh. Trudim se živeti in prehranjevati čim bolj zdravo, naravno in sočutno. Ni me strah niti sram pokazati svojih čustev in z vsakim dnem bolj se želim zavedati, da sem najprej duhovno, šele nato materialno bitje. Verjamem v iskrenost, resnico, prijaznost in predvsem v ljubezen kot gonilno silo na edinstveni poti mojega življenja.

Podobni članki:
PUSTOLOVŠČINA SREDI ZELENIH GRIČEV
Foto natečaj: Otrok in plodovi narave!
V šolo hodi otrok in ne starši!
 

Članki iz iste kategorije: