Vzgoja k varčnosti se začne z igro
So nakupovalni pohodi po trgovskih centrih primerni za malčka? Mnenja so zagotovo različna, a pri nas doma smo menili, da je bolje izkoristiti proste trenutke za skupne sprehode in izlete v naravo, obisk zanimivega igrišča, gledališke predstave, ali igro doma. Tako sva si večje nakupe z možem razdelila, male nakupe v bližji trgovinici pa smo opravili skupaj.
Na vsak nakup smo se že doma dobro pripravili: na listke smo napisali, za hčerko Tino pa narisali, kaj je potrebno kupiti. Pripravili smo potreben denar in ga razdelili v mojo in Tinino denarnico. V trgovini smo imeli vsak svojo nakupovalno košarico. Ker je bila za našo malo deklico košara iz blagovnice prevelika, smo malo pleteno vzeli kar s seboj. Potem smo na prodajnih policah poiskali artikle iz seznama ter na blagajni ločeno plačevali. Tino je bilo potrebno dvigniti, saj je le njen nosek gledal čez blagajniški pult.
Igrajmo se trgovino
Tina se je nato tudi doma igrala trgovino. Iz tršega kartona smo ji izdelali bankovce in kovance, si skupaj naredili denarnice, jih porisali, da so bile lepše in se kar naprej igrali. Tina je bila seveda blagajničarka, očka in jaz pa sva vsakokrat z drugo lutko ali plišasto igračko nakupovala. Pravi denar pa smo spravljali v doma izdelan hranilnik. In vsakokrat, ko smo šli po nakupih v pravo trgovino, je Tina vzela denar iz svojega hranilnika. Ker pa se je prehitro spraznil, smo se dogovorili, da bo vsak teden dobila žepnino. Za malčke, ki imajo še nekoliko slabši spomin in koncentracijo, je teden kar dovolj dolga doba, da navdušenje ne upade prehitro.
Skušnjava rožnatega pujska
Začetno nezavedno učenje z igro ob nakupovanju, spoznavanju denarja in varčevanju je kmalu prešlo v zavestno premišljevanje o vrednosti denarja in pomenu varčevanja. Tako se je vse pogosteje zgodilo, da je ob želji, ki jo je v trgovini izrazila in mojemu odgovoru, da si jo lahko uresniči sama, saj ima denar, odgovorila: »Oh, potem pa nič ne rabim!«
Včasih pa je bila Tinina želja le prevelika. Nekoč me je za roko odpeljala k polici, na kateri je bil čisto majhen gumast prašiček. »Glej mami, tega bi pa tako rada imela!« »O, saj je res ljubek«, sem odvrnila, »lahko si ga sama kupiš.« Tini predlog ni bil všeč, zato je vztrajno prosjačila dalje, a sem ji vedno ponudila nov predlog; da lahko počaka na naslednji nakup, piše Dedku Mrazu … V njenem glasu je bilo čutiti, da je vedno bolj nestrpna, kar je opazila tudi prodajalka. Želela ji je pomagati, zato me je pričela prepričevati, da je pujsek zares zelo poceni. A ker še vedno nisem popustila, se je odločila za sila nenavadno potezo. Rekla je: »Potem ti ga pa jaz podarim!« Lahko si predstavljate kako mi je vzelo sapo. Hitro sem se morala odločiti, kako naj se odzovem na ponudbo. »Ne, ne!« sem odgovorila, »Če bi prijazna gospa prodajalka vsem malim kupcem poklanjala igračke, bi bila ob koncu meseca brez denarja. Zato bom pujska plačala jaz, ti pa mi boš doma denar vrnila!« Še preden je moja deklica utegnila ugovarjati, sem že položila denar na pult, jo trdno prijela za roko in odpeljal domov. Doma mi je s težkim srcem in vzdihom, »poglej kako prazen trebušček ima hranilnik« denar vrnila, vendar se je ob drugih priložnostih raje odločila, da bo počakala na naslednji nakup, ali pa bo svoje skrite želje sporočila Dedku Mrazu.
Z varčevanje do knjig, darilc in sladoledne pojedine
Tudi otroke v vrtcu sem vsako leto navduševala za skrbno ravnanje z denarjem. Starše sem na prvem roditeljskem sestanku poprosila, naj ob ponedeljkih otroku pripravijo nekaj kovancev, s katerimi bo nahranil naš hranilnik. Hranilnik, ki je bil maskota naše skupine, se je hitro polnil in z otroci smo izdelali načrt, kako bomo denar porabili. Seveda smo morali glasovati, katere želje bomo uresničili in katere ne. Bilo jih je preveč, za takšno oddelčno varčevanje. Tako so na seznamu ostala darilca za rojstni dan, obisk knjigarne in nakup knjig za oddelčno knjižnico, sladoledna pojedina, nakup hrane za lačne siničke, in celo prispevek za lačne otroke. Otroci so v trgovinah sami plačevali in se ob tem počutili tako odrasle in pomembne. Toda pred nakupom, je bilo potrebno denar prešteti. Plačevanje pa je vedno pripadlo otroku, ki je praznoval. Seveda smo tudi v vrtcu izdelali denar in zgubali denarnice, da smo se lahko igrali trgovino ali tržnico, pa knjigarno in banko. Ob vseh teh dejavnostih pa so otroci spoznavali denar, vrednost denarja, in pomen varčevanje za uresničitev velikih želja.
Podobni članki:
PUSTOLOVŠČINA SREDI ZELENIH GRIČEV
Foto natečaj: Otrok in plodovi narave!
V šolo hodi otrok in ne starši!
Članki iz iste kategorije:
- Družabne igre za odrasle
- Upravljanje s premoženjem
- Varčevalni nasveti za brezskrbne počitnice
- Šolanje otroka – potrebna finančna naložba
- Mladinske sobe
